V dolini med hribi (morda prav snoviški) se je na travnikih poigraval mlad fantič. Rad je pasel krave, spal v majhni koči, jedel preprosto hrano in dneve preživljal v tišini in vetru.

Ljudje iz mesta so govorili: »Ubogo življenje ima.«

A ko so ga srečali, je bil vedno nasmejan.

Nekega dne je k njemu prišel popotnik. Bil je utrujen od poti in sveta. Ko je videl mladeniča, ga je vprašal. »Ali ti ni dolgčas tukaj ?«

Fantič je odgovoril: »Kako bi mi bilo dolgčas, če imam pa vse, kar potrebujem?«

Popotnik se je zasmejal: »Kaj pa sploh imaš?«

Pastir je pokazal okoli sebe … gozd, hribe, nebo, veter, živali. In rekel: »Čas. In mir.«

Popotnik je ostal čez noč. Sedela sta pred kočo, poslušala zvonce krav, gledala zvezde … brez naglice, brez skrbi. Po dolgem času je popotnik prvič zaspal brez nemira. Ko se je odpravil nazaj proti mestu, je rekel: »Nič mi nisi dal – pa sem dobil več, kot sem imel.«

Mladenič se je nasmehnil: »Samo pokazal sem ti, kar si spregledal.«